Obalna območja Natura 2000

Natura 2000 je naravovarstveno omrežje Evropske unije in eno največjih svetovnih varstvenih območij, katerega cilj je ohranjanje evropsko pomembnih živalskih in rastlinskih vrst in habitatnih tipov (tj. tipov življenjskega prostora). Natura 2000 je torej družbena zaveza, da bomo in kako bomo varovali biotsko raznovrstnost v državah Evropske unije in s tem prispevali svetovnim ciljem na tem področju. Natura 2000 temelji na Direktivi o pticah (1979) in Direktivi o habitatih (1992). Na podlagi teh dveh temeljnih predpisov so države članice EU prenesle direktivi v državno zakonodajo in postavile temelje za omrežje Nature 2000. Po podatkih iz leta 2018 je v EU zavarovanih 26 % kopenskih območij, od tega 18 % kot del Nature 2000 in 8 % na podlagi državnih zavarovanj. Od morskih območij EU je 11 % zavarovanih, od tega 8 % v okviru Nature 2000 in 3 % na ravni držav. V Sloveniji območja Nature 2000 pokrivajo dobrih 37 % ozemlja države, V Italiji pa približno 19 % ozemlja države. V bodoče nameravamo v EU predvsem zavarovati še več morskih ekosistemov, tako da bi dosegli vsaj 30 % zavarovanih kopenskih in morskih območij v EU.

Kot pomemben mehanizem za ohranjanje biotske raznovrstnosti je omrežje Natura 2000 bistveno tudi pri prilagajanju na podnebne spremembe. Območja Natura 2000 imajo pomembno vlogo zlasti kot naravni shranjevalnik ogljika (zagotavljanje naravnih kapacitet za shranjevanje ogljika), kot porabnik ogljikovega dioksida (povečevanje zajemanja ogljikovega dioksida v naravnih ekosistemih) ter zmanjševalec tveganj zaradi izrednih vremenskih dogodkov in naraščajoče morske gladine. Zlasti pomembno vlogo pri shranjevanju ogljika na območjih Natura 2000 imajo gozdovi in mokrišča.

Moder ogljik je tisti, ki ga shranjujejo morski, oceanski in obalni ekosistemi, na primer priobalna mokrišča. Zato imajo ti ekosistemi pomembno vlogo pri naravnem blaženju posledic podnebnih sprememb. Kako se ogljik shranjuje v teh ekosistemih, še ni povsem raziskano. V primeru oceanov so mehanizmi vezave ogljikovega dioksida iz ozračja še posebej zapleteni. Kljub temu obstajajo številne ocene o količini shranjenega ogljika, ki nam povedo, da so še posebej oceani pomemben ponor ogljika.

Podnebne spremembe vplivajo na živi in neživi del ekosistemov. Raziskovalci ugotavljajo, da je skoraj petina habitatov in 12 % vrst v Evropi potencialno ogroženih zaradi podnebnih sprememb. Primerov sprememb pri rastlinskih in živalskih vrstah, ki jih lahko pripisujemo spremenjenim podnebnim razmeram, je zelo veliko. Te se nanašajo predvsem na vplive podnebnih sprememb na delovanje (fotosintezo, dihanje, rast, učinkovitost rabe vode, razgradnjo), prostorsko razporeditev vrst in na spremenjene odnose med vrstami (na primer tekmovalnost, zajedavstvo). Posredno to lahko vodi do izumrtja nekaterih vrst ali postopnega osiromašenja življenjskih združb z vrstami, ki so bolj občutljive na podnebne spremembe, medtem ko se krepi prisotnost bolj prilagodljivih vrst.

Tudi v obalnem območju Severnega Jadrana najdemo številne zavarovane ekosisteme znotraj omrežja Natura 2000. Ti so še posebej pomembni za ohranjanje velike raznolikosti obalnih ptic, ki tukaj prezimujejo, se hranijo, gnezdijo in razmnožujejo. Pomembni so tudi kot selitvene postaje za ptice selivke. Posledice podnebnih sprememb, kot je na primer dvig morske gladine in poplavljanje nizkoležečih delov obale, že vplivajo na populacije živih organizmov, na primer na obalne ptice, in njihova življenjska okolja in bivališča oz. habitate. Odzivi različnih vrst ptic na spremenjene pogoje v življenjskem prostoru so lahko raznoliki in jih raziskovalci še preučujejo. Na primer, ti vplivi se lahko kažejo v: spremembah obdobij gnezdenja in selitev ptic, premikih in krčenjih območij razširjenosti in gnezdenja, motnjah v odnosih, ki potekajo znotraj vrst, med vrstami in v življenjskih združbah, povečanju učinkov drugih groženj in stresov, kot so bolezni ptic, invazivne vrste ter razdrobitev, uničevanje in slabšanje stanja bivališč. Te spremembe, ki jih spremljamo v populacijah obalnih ptic, so lahko naravni kazalnik (indikator), s pomočjo katerega lahko spremljamo in ocenjujemo intenzivnost učinkovanja podnebnih sprememb v določenih ekosistemih.

Spremenjene ekološke in podnebne razmere določenim tujerodnim invazivnim vrstam omogočajo še hitrejše širjenje, s tem pa izpodrivanje in ogrožanje domorodnih (avtohtonih) vrst. Milejše zime na primer omogočijo preživetje vrst, ki bi ob pojavu nižjih temperatur pomrznile.

Nekatere domorodne vrste so tudi bolj ogrožene zaradi pospešenega širjenja drugih domorodnih toploljubnih (termofilnih) vrst. To je še posebej značilno za ribe, kar se posredno lahko negativno pozna v ribištvu. Na primer, če so toploljubne vrste rib v severnejši predelih vse bolj prisotne, lahko bolj intenzivno plenijo tukaj prisotne vrste rib, ki jih je zato na nekem območju vse manj. Če so med njimi tržne vrste rib, je škoda tudi gospodarska.