Vpliv podnebnih sprememb na obalne ekosisteme in skupnosti

Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC) v svojem šestem poročilu o fizikalnih osnovah podnebnih sprememb poudarja, da je povečanje temperature ozračja, oceanov in tal nedvomno posledica vpliva človekovih dejavnosti. Dogajajo se torej obsežne in hitre spremembe v ozračju, oceanih, poledenelih območjih (zmrznjena voda v obliki ledu, stalno zmrznjena tla), biosferi in drugih gradnikih podnebnega sistema. Spreminjanje podnebja je sicer splošna značilnost le-tega, vendar je hitrost in velikost teh sprememb v zadnjem stoletju izjemna. Človek s svojimi dejavnostmi (proizvodnja energije, promet, industrijske dejavnosti, kmetijstvo in drugo) povečuje učinek tople grede. S tem  povzroča globalno segrevanje antropogenega izvora, saj v ozračje spušča veliko količino toplogrednih plinov, kot so CO₂, metan in drugi, posledično pa se zvišuje temperatura Zemljinega površja. Človekove dejavnosti, ki povzročajo globalno segrevanje, so se začele z industrializacijo in se kljub večji ozaveščenosti prebivalstva nadaljujejo.

Podnebne spremembe bodo vplivale ne samo na naravne, ampak tudi na družbene sisteme. Zaradi dviga morske gladine bodo na primer nekateri predeli sveta poplavljeni. Zato bodo prebivalci teh predelov prisiljeni k preseljevanju. Prav tako bodo v še večji meri prisiljeni zapustiti svoja domovanja tudi prebivalci predelov, kjer bodo spremembe podnebja povzročile vse večje suše in pomanjkanje vode. S tem bo tudi manj pridelkov in hrane. Pričakujemo lahko tudi več posrednih vplivov, tj. sporov in vojn, širjenja bolezni in ostalih družbenih in gospodarskih posledic podnebnih sprememb. Zato kot posledico podnebnih sprememb pričakujemo vse več okoljskih ali podnebnih migracij, do katerih v manjši meri prihaja že zdaj.

Posledice podnebnih sprememb pogosto najbolj prizadenejo prav najranljivejše in najrevnejše družbene skupine. Toda ravno te skupine so najmanj odgovorne za emisije toplogrednih plinov, ki povzročajo podnebno krizo. Zato se odpira vprašanje podnebne pravičnosti. Večjo zaščito najbolj prizadetih skupin in na splošen pravičen prehod v zeleno gospodarstvo in nizkoogljično družbo se skuša doseči s pravnimi sredstvi, z mednarodnim delovanjem in po drugih poteh, kot na primer z različnimi oblikami protestov in s pobudami okoljskih ali podnebnih aktivistov. Razpad podnebnega ravnovesja torej ni zgolj okoljsko, ampak tudi družbeno, etično in politično vprašanje.

Četudi takoj ukrepamo, se bodo učinki podnebnih sprememb pojavljali še več desetletij ter vplivali na ekosisteme in posredno na naše življenje. V Sredozemlju so še posebej prisotna tveganja za ljudi in ekosisteme, ki so povezana z dvigom morske gladine in skrajnejšimi vremenskimi pojavi. To bo lahko vplivalo na spremembe oblike obale, uničenje obstoječih in vzpostavitev novih habitatov, poplavljanje obale, znatne gospodarske stroške ter škodo za okolje in kulturno dediščino.

Ekosistemi nizko ležečih območij obalnega pasu (na primer plitvine z obmorskimi lagunami in mokrišči, koralni grebeni, obalne školjčne in peščene sipine) so še posebej ranljivi na podnebne spremembe. Ranljivost je torej stopnja podvrženosti ekosistemov vplivom podnebnih sprememb. Pri določanju ranljivosti je treba preučiti izpostavljenost, občutljivost, potencialne vplive ter prilagoditveno sposobnost določenega družbenega ali naravnega sistema.

Z znanstvenega vidika so podnebne spremembe povezane s količino toplogrednih plinov, ki se sproščajo v ozračje in odstranjujejo iz njega. Sistemi za opazovanje Zemlje spremljajo koncentracije ogljika v ozračju in dolgoročne trende izpustov. Ampak posledice teh izpustov so zelo kompleksne kot tudi izzivi, s katerimi se soočamo. Ta vprašanja zahtevajo sistemsko znanje o povezavah med družbenimi, okoljskimi in gospodarskimi trendi. Strokovnjaki in raziskovalci si prizadevamo zagotoviti ustrezno in dostopno znanje, ki bo splošni javnosti in oblikovalcem politik pomagalo ukrepati na podlagi pravočasnih, ustreznih in zanesljivih informacij. To pomeni, da moramo širiti in poglabljati svoje znanje, da bomo boljše razumeli sistemsko in kompleksno naravo izzivov, s katerimi se srečujemo.

Ekosistemi obalnega pasu zagotavljajo številne ekosistemske storitve. Zato so naš naravni zaveznik za blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje. Med drugim so tudi naravni zbiralniki ogljika, ki se shranjuje v biomasi in tleh. Še posebej so za shranjevanje ogljika pomembna drevesa. Tudi tla vsebujejo veliko ogljika in dušika, ki se lahko sprostijo v ozračje glede na to, kako se uporabljajo zemljišča. Velik ponor ogljika predstavljajo tudi morja in oceani.

Človek je neposredno ali posredno pripomogel k uničenju več kot 87 % mokrišč po svetu (samo v 20. stoletju je uničil globalno več kot 50 % obmorskih mokrišč). S tem pa smo izgubili biotsko raznovrstnost in funkcije, ki jih mokrišča opravljajo. Ne le, da so mokrišča življenjski prostor številnim rastlinskim in živalskim vrstam, temveč delujejo tudi kot zbiralniki pitne vode in ogljika. Zato igrajo pomembno vlogo pri obvladovanju podnebnih sprememb. Pomembno je, da jih zavarujemo, s tem pa tudi ohranimo in obnavljamo, saj bomo le tako lahko še naprej koristili številne ekosistemske storitve, ki nam jih mokrišča zagotavljajo.

Prilagajanje pomeni zmanjševanje ranljivosti ali povečanje odpornosti naravnih in antropogenih sistemov na trenutne ali pričakovane vplive podnebnih sprememb. V naravnih sistemih procesi prilagajanja potekajo že na milijone let. Prilagajanje naravnih sistemov nam je lahko v pomoč tudi pri prilagajanju družbenih sistemov. Pomembno je integrirati prilagajanja ekosistemov in družbe, torej vključiti naravne sisteme v naše strategije prilagajanja (na lokalni, regionalni, nacionalni in širši globalni ravni).

Na ekosistemih temelječi ukrepi prilagajanja na podnebne spremembe prinašajo številne prednosti za ekosisteme in družbo. So stroškovno učinkoviti in široko dostopni. Vključujejo ukrepe izboljšanja stanja biotske raznovrstnosti obalnih ekosistemov, za obnovo in ohranjanje obmorskih mokrišč, odstranjevanje invazivnih tujerodnih vrst, obnovo degradiranih ekosistemov v obalnem pasu ipd. Hkrati lahko prispevajo k omilitvi osiromašenja lokalnih skupnosti zaradi podnebnih sprememb, na primer z ustvarjanjem zelenih delovnih mest in omogočanjem trajnostnega razvoja. Znanstveniki ocenjujejo, da lahko udejanjanje teh ukrepov prispeva k doseganju ciljev Pariškega sporazuma in Agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030. Zato jih tudi oblikovalci politik vključujejo v mednarodne, nacionalne ter lokalne strategije in politike za varovanje podnebja in ekosistemov.

Visoka biotska raznovrstnost, zdravi in ohranjeni ekosistemi ter ekosistemske storitve so temelji za udejanjanje ukrepov na ekosistemih temelječega prilagajanja na podnebne spremembe, ki lahko pomembno prispevajo k večji odpornosti ekosistemov in družbe na podnebne spremembe. Podnebna odpornost je torej sposobnost ekosistemov in/ali družbe, da absorbira motnje, nastale zaradi podnebnih sprememb, pri tem ohranja enako osnovno strukturo sistema, načine delovanja, zmogljivost samoorganiziranja ter sposobnost prilagajanja na stresne dejavnike.

Obseg učinkovanja podnebnih sprememb je odvisen od vseh nas, od našega obnašanja kot potrošnik, turist, kmet, podjetnik, politik … Predvsem je odvisen od ukrepov za omejevanje izpustov toplogrednih plinov, ohranjanje ekosistemov in biotske raznovrstnosti ter na splošno od našega spremenjenega odnosa do okolja in naravnega kapitala. Da bi omejili vse večja tveganja za naše preživetje in obstoj planeta, so tehnološke in družbeno-ekonomske spremembe nujne in neizogibne. Če bomo pravočasno spremenili odnos do okolja in začeli delovati kot nosilci trajnostnih tehnoloških, družbenih in kulturnih sprememb, bomo lahko pomembno prispevali k hitrejšemu in lažjemu prehodu v bolj trajnostno, zeleno, nizkoogljično in krožno družbo in gospodarstvo.